nova knjiga Čas za umreti

pesniška zbirka Čas za umreti
Nova pesniška zbirka Štefana Titana Čas za umreti je osredotočena na družbeno-kritično tematiko, ki avtorju tudi v dosedanjem pesnjenju ni bila tuja, le da v tej pesniški zbirki stopa popolnoma v ospredje. In kaj osrednji vir pesnikove kritike sploh je? To je v prvi vrsti predvsem razočaranje nad trenutno družbeno stvarnostjo, ki ga pesnik deli s preštevilnimi malimi in razočaranimi, ki jim je bila obljubljena nova Švica, zato da so si lahko redki nekateri nagrabili neizmerno bogastvo, večina preostalih pa je ostala sploh brez vsega, oziroma so s trdim delom za životarjenje na robu preživetja novodobnim bogatunom sploh omogočili bogatenje. Pesnik podobe sveta, v katerem živimo, izrisuje na eni strani z bogatimi, ekspresivnimi metaforami, pri izbiri katerih se ne izogiba niti estetike grdega – ker lep ta svet, v katerem živimo, v tem trenutku zagotovo ni, s tem se bomo vsi strinjali. »Svet postaja ena sama umazanija, / družba umazanih posameznikov, / ki nosijo pod belo srajco in kravato / skrite razlike v dejanjih in hotenjih.« Po drugi strani pa njegova pesniška analiza modernega sveta ni pesniško odmaknjena, ampak v pesniški tok zna prepričljivo vplesti stvarne, na videz za poezijo vsaj precej vsakdanje podatke. »Hvalimo se, da je prišel čas zakonitosti, / čas demokracije, čas blaginje. / Povsod kričimo fej socializem, / vsepovprek obsojamo totalitarizem, / ob tem pa ne priznamo, da svet / vse bolj drvi v čas nezakonitosti, / korupcije, neenakosti, 86 87 nesvobode, / izgublja se resnica in idealizem.« Da. Obsodba preteklosti je priročen grešni kozel za elite, da upravičijo lastno pozicijo, namenjeno predvsem enemu samemu cilju – lastnemu bogatenju; in to se v moderni družbi, v tem sodobnem divjem kapitalizmu, izvaja popolnoma brez vsake vesti. »Velika kriza socializma / je povzročila pok, ki je razcepil / svet v dvoje nasprotij bivanja. / Krvniki sodobne družbe / se pojavijo kot neodvisni / reševalci nove dobe. / Sestajajo se na vrhu strank, / načrtujejo, odločajo, kako / sebi v prid urediti novi svet.« V tej zadnji pesmi so v nadaljevanju omenjeni tudi »bosonogi junaki časa,« bosonogi prosilci za skorjo kruha in zatočišče, ki so drugi obraz, resnica našega sveta, in ki so perverzni logiki modernih oblasti prišli zelo prav. Kajti zdaj ko ne verjamemo več v rdeče zlo in dolg preteklosti, ki naj bi bil kriv tudi za vse nečednosti naše sedanjosti, se je spet našel nekdo, ki bo lahko kriv – da ne bo slučajno za našo bedo kriva razprodaja družbenega premoženja za korist lastnih žepov in milijoni, skriti na tujih računih daleč, daleč v davčnih oazah. »Svet živi brez zakonitosti, / brez meja in svobode, / brez iluzij in resnice. / Med menoj in teboj brišejo meje, / a čez njih ne moreva, / ker naju loči bodeča žica, / midva nisva, sva le objekta, / ki potujeta skozi objektiv časa. / Slikam trenutek večnosti / in radiram iz uma vse, / kar so mi natvezili. / Rad bi te prijel za roko, / tebe, ki bivaš onkraj žice, / žice, ki simbolizira svobodno / Evropo, Evropo brez meja. / Tehtam zaobljube, / slikam trenutke večnosti / in kolnem čas, v katerem živim, / brez meja, obdan z žico.« Vendar pa to ni samo družbeno-kritična poezija. Je tudi nekaj več. V drugem delu so namreč v ospredju bolj refleksivne pesmi, osredotočene na posameznika, kakor tudi tema preobrazbe, v teh pesmih pa avtor poda prepričanje, da za družbene spremembe niso dovolj samo spremembe političnih, ekonomskih ali socialnih mehanizmov, ampak sprememba posameznikov nasploh. Da. Ampak to predvsem posameznikov na vodilnih položajih v prvi vrsti, kajti »duhovnost« malega človeka je velikokrat samo zatočišče, da se sploh lahko obrani nasilja politično-ekonomskih mehanizmov, ki meljejo svet in njega samega v izključno korist elit brez vsake vesti in moralnih okvirov. Robert Titan Felix Več informacij o knjigi lahko dobite pri meni, če pokličete (02)539 1737.